Zadnja leta smo priča nenehnemu naraščanju cen energije po Sloveniji in Evropi. Višje cene energije posredno določajo stroške transporta, proizvodnje in dobrin, kar posledično poganja inflacijo. K temu je prispevalo več dejavnikov, najpomembnejši pa je bil cenovni šok plina, ki je sledil zmanjšani dobavi iz Rusije. Suše po Evropi so hkrati zmanjšale proizvodnjo hidroelektrarn in predvsem zaradi okoljevarstvenih omejitev onemogočile polno delovanje jedrskih elektrarn ter termoelektrarn. Tako so plinske elektrarne, ki običajno služijo kot rezerva, nadomeščale izpade elektrike. Zaradi visokih cen plina pa je bila ta elektrika izjemno draga. Nafta, ki je običajno dražja od plina, je v nekaterih primerih, tudi v Sloveniji, tako postala cenejši nadomestek.

Ta kombinacija dejavnikov je povzročila povečano povpraševanje po emisijskih kuponih (ETS), katerih cene so v zadnjih letih drastično poskočile (glej sliko 1). V letih 2021 in 2022 smo v Evropi povečali porabo fosilnih goriv za proizvodnjo elektrike, kar je povzročilo še večji pritisk na emisijske kupone, saj je za vsak proizveden MWh električne energije v premogovnih elektrarnah potreben en emisijski kupon, medtem ko plinske elektrarne potrebujejo približno pol kupona na MWh. Njihove cene so presegle celo najbolj pesimistične napovedi iz preteklosti. Še sreča, da je bila prejšnja zima mila.

Slika 1: Cena CO2 kuponov skozi čas. En kupon predstavlja ceno 1 tone CO2 oz. 1 MWh elektrike premogovnih elektrarn. Vsako leto države EU ponudijo na trgu določeno število kuponov CO2, vsako leto manj. Tak sistem se imenuje omeji in trguj (angl. cap and trade). Vir: tradingeconomics.com.

Medtem ko se je svet v času pandemije COVID-19 skoraj ustavil, je industrijska proizvodnja strmoglavila, kar je močno zmanjšalo potrebo po energiji. Zaradi zmanjšanega

povpraševanja po električni energiji so se mnoge premogovne in druge drage elektrarne znašle v še težjem položaju. Kljub temu pa so v EU istočasno sprejemali ambiciozne podnebne načrte, kot sta Zeleni dogovor in paket “Pripravljeni na 55” (angl. Fit for 55), ter kasneje še RePowerEU, ki predvidevajo dvakrat hitrejše zmanjševanje količine CO2 kuponov. Mnogi so takrat verjeli, da gre zgolj za leporečenje, saj pred tem ni bilo predvideno tako agresivno zniževanje emisij. A ti ukrepi zdaj postajajo realnost, njihova implementacija pa je čez noč podvojila zahtevano hitrost zniževanja izpustov.

A to še ni vse. Leta 2026 postopoma prihaja CBAM, nekakšna carina na CO2, ki bo uvoz energetsko intenzivnih izdelkov iz držav, kjer ne plačujejo za emisije CO2, podvrgla dodatnim stroškom. To bo delovalo kot zaščitni ukrep proti dampingu takšnih izdelkov, kot so jeklo, cement, umetna gnojila, aluminij in električna energija, po drugi strani pa bo deloval kot zaščitni ukrep proti dampingu teh izdelkov iz držav zunaj EU, kjer CO2 ne obdavčijo tako visoko. Leta 2027 pa prihaja še ETS2, ki bo v podoben sistem trgovanja kuponov vključil pogonska goriva in fosilna goriva za ogrevanje. ETS2 je bil nepričakovana razširitev podnebnih ukrepov, saj pred uvedbo paketa “Pripravljeni na 55” ni bilo pričakovati, da bo sistem trgovanja z emisijami vključeval te sektorje v tako kratkem časovnem okviru.

Slika 2: Izpusti toplogrednih plinov normirani na prebivalca na primeru EU, Kitajske in Bosne in Hercegovine. Vir: Ourworldindata.

Ena izmed posledic teh ukrepov je npr. tudi zapiranje TEŠ6. Čeprav je bil projekt že od začetka sporen, je vseeno TEŠ6 ena izmed najčistejših in najučinkovitejših termoelektrarn v naši regiji, grajena po konceptu BAT (best-available technology). Drastičen skok cen CO2 kuponov, padec porabe energije v letu 2020 in nedavne težave pri pridobivanju premoga so

postavili TEŠ6 pred precejšnji ekonomski izziv. To pa ne velja tudi za ostale stare premogovne elektrarne v regiji, še posebej ne za npr. TE Ugljevik (v BiH), ki je po dolgih sodnih bitkah nedavno postal del Slovenskega Energetskega sektorja. Ta paradoksalna situacija kaže, kako trenutni sistem, namesto da bi podpiral čistejše tehnologije, favorizira stare in umazane elektrarne v tujini. V Bosni in Hercegovini elektrarne večinoma nimajo niti filtrov, prav tako ne plačujejo CO2 kuponov, kar bo veljalo vsaj do uveljavitve CBAM leta 2026.

Podobno kaže tudi ostalim energetsko intenzivnim industrijam. Zapiranje cementarne v Anhovem bo, ironično, le povečalo našo odvisnost od tujine. Ne le, da bomo uvažali cement iz držav, kjer so okoljevarstveni standardi nižji, s tem bomo povečali tudi izpuste zaradi daljšega transporta. Kako je to skladno s cilji zmanjšanja emisij?

Evropa se s temi prehitrimi spremembami podaja na nevarno pot. Če ne omogočimo časa za prilagoditev, tvegamo drastične posledice tako za gospodarstvo kot za posameznike. Trenutni sistem podpore, ki temelji predvsem na zapletenih razpisih in dolgotrajnih birokratskih postopkih, pogosto izključuje manjše igralce, tako podjetja kot posameznike. Veliko ljudi preprosto nima dostopa do sredstev za modernizacijo svojih domov ali nakup energetsko učinkovitih naprav. Zapleteno pridobivanje subvencij zahteva čas in znanje, kar pomeni, da ljudje plačajo več vnaprej in nato tvegajo, da zaradi napak v postopkih sploh ne dobijo povrnjenih sredstev. Namesto da se posamezniki soočajo z zapletenimi postopki za pridobitev subvencij, bi morali biti tovrstni nakupi enostavni in nekaj klikov stran.

Potrebujemo bolj preproste in dostopne rešitve. Na primer, naprave, kot so toplotne črpalke in sončne elektrarne, ki prispevajo k doseganju podnebnih ciljev, bi morale biti oproščene DDV (kot npr. v Nemčiji). S tem bi posameznikom omogočili hitrejši prehod na energetsko učinkovite rešitve, ne da bi se morali ukvarjati z zapletenimi postopki za povračilo sredstev. Tak način bi bil veliko bolj transparenten in jasen ter ne bi povzročal raznih razpisov, kjer se javnost velikokrat vpraša, ali gre res za smotrno porabo denarja in če to resnično prispeva k zastavljenim ciljem.

Ob tem je nenavadno tudi to, da se velik del razprave osredotoča zgolj na obnovljive vire energije, čeprav bi lahko jedrska energija prav tako igrala pomembno vlogo pri zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv. Jedrska energija ponuja določene prednosti, saj ne potrebuje naravnih danosti, kot npr. veliko stabilnega vetra, ki jih nekatere države nimajo. Vendar pa zaradi velikosti jedrskih elektrarn težje sodelujejo posamezniki in manjša podjetja, ki bi sicer želeli prispevati k energetski tranziciji. Zaradi tega bi morali razmisliti tudi o načinu vključitve teh subjektov, saj je glavni izziv jedrske energije ravno financiranje oz. njena začetna cena. Morda bi lahko jedrske elektrarne delovale kot “skupnostne elektrarne” (kot Mankala sistem na Finskem), kjer bi posamezniki ali podjetja, ki bi vanje investirali, imeli dostop do elektrike po proizvodni ceni, podobno kot pri skupnostnih sončnih elektrarnah.

Poleg tega je nujno, da pospešimo pridobivanje dovoljenj za ključne infrastrukturne projekte, kot so visokonapetostni vodi in transformatorji, ki so bistveni za elektrifikacijo industrije in gospodinjstev. Trenutni postopki, ki trajajo leta, odvračajo ali pa so ovira za podjetja in posameznike, ki želijo prispevati k modernizaciji energetskega sistema.

Zgodovina nas uči, da lahko radikalne spremembe brez ustrezne prilagoditve družbe in gospodarstva vodijo v nepričakovane posledice. Ena izmed lekcij preteklosti je primer

gibanja Wandervogel v Nemčiji, ki je začelo kot naravovarstveno in protipotrošniško gibanje, podobno kot sodobna gibanja, ki zagovarjajo odrast (angl. degrowth). Čeprav so bila prvotna prizadevanja pozitivna, je gibanje kasneje preraslo v podlago za radikalne politične ideje, ki so vodile v vzpon nacizma. Podobnih primerov je v zgodovini še nekaj, ko so gospodarske stiske in hitre družbene spremembe ustvarile plodna tla za ekstremistične ideologije. Seveda ne trdim, da današnja gibanja nujno vodijo v enako smer, vendar je ključno, da ukrepe uvajamo premišljeno in z občutkom za družbene in gospodarske posledice. Samo tako lahko preprečimo destabilizacijo in zagotovimo, da bodo spremembe koristile vsem družbenim slojem.

Če ne omogočimo bolj postopnega prehoda z jasnimi in realističnimi časovnimi roki, tvegamo, da bomo izgubili pomemben del evropske industrije in onemogočili posameznikom, da postanejo del rešitve. S premišljenimi ukrepi, ki upoštevajo potrebe vseh, lahko zgradimo prihodnost, ko bosta industrija in posamezniki konkurenčni, hkrati pa prijazni do okolja.

Napisal: Sebastian Pleško