Živimo v politično polarizirani družbi. To je ena izmed redkih trditev, s katero se v Sloveniji strinjajo tako »levi« kot »desni«. Kriv je ekstremizem nasprotnikov, kajpak. Razdvojenost družbe med »konservativci« in »progresisti« je svetovni fenomen. Če bi bila polarizacija športna disciplina,

bi Slovenija konkurirala za odličja. Za to v prvi vrsti nosi krivdo politika, vendar je slednja le zrcalo družbe. Lahko pa da je družba zrcalo politike in je zato odgovornost politike še toliko večja.

V zvezi s polarizacijo bom postavil tri trditve, ki bi morale biti samoumevne, pa niso.

1.) Ljudje nismo izključno politična bitja, »dobrih« in »slabih« ne moremo ločiti na podlagi njihovih političnih prepričanj.

2.) Problem polarizacije ni »sovražni govor«, ampak dejstvo, da se mnenja vedno redkeje krešejo.

3.) V boju proti polarizaciji potrebujemo več ostrih polemičnih debat, ne manj.

Ljudje nismo izključno politična bitja

Neznanca X in Y se srečata v čakalnici in potarnata nad zdravstvenim sistemom. Pogovor lepo teče, saj imata veliko skupnega: podobne zdravstvene težave, oba rada zahajata v gore, imata psa, spremljata košarko in obožujeta kriminalke. Na človeški ravni sta drug drugemu naklonjena. Nato nanese beseda na politiko. Zelo previdno, saj sta Slovenca. Takoj postane jasno, da sta na nasprotnih bregovih. Pogovor se vrne v »varne« vode, vendar je zdaj med njima neviden zid. Pred seboj nimata več »ljubitelja gora, Dončića in Agathe Christie«, temveč »levaka« in »desnuharja«. Izmenjava mnenj se konča tam, kjer bi se morala razplamteti.

Ljudje smo veliko več kot naša politična prepričanja, ki pogosto sploh niso koherentna.

Ljudi ne moremo ločiti na »dobre« in »slabe« na podlagi izrečenih političnih prepričanj. Poznamo »antikapitaliste«, ki kopičijo čim več kapitala. Imamo ljudi, ki si polnijo usta z odprtostjo do migrantov, v praksi pa zanje ne storijo ničesar, na drugi strani pa nekateri nasprotniki »multikulti« družbe za pribežnike zbirajo hrano in obleke. Imamo tudi nepopustljive zagovornike tradicionalnih družinskih vrednot, ki partnerja varajo z istospolnimi.

Problem polarizacije ni »sovražni govor«

V zgornjem primeru se X in Y ne žalita. Niti prepirata se ne. Izmenjata le nekaj besed o politiki in že »vesta«, kaj si drugi misli. Ne moreta razumeti, kako lahko navidezno inteligenten in celo simpatičen človek razmišlja kakor njihov neznani sogovornik. Je »pokvarjen« ali le »neumen«?

Primer ne velja le za neznance. Podobno se dogaja med sodelavci, sosedi, znanci in celo prijatelji. Ključni problem polarizacije ni, kakor pogosto slišimo, da so politične razprave »nekulturne« in polne »sovražnega govora«, ampak da se v resnici drugače misleči sploh ne pogovarjajo več. Živijo drug mimo drugega, vsak v svojem miselnem mehurčku. V medijih ali na socialnih omrežjih njihovi somišljeniki o nasprotni strani pišejo le najslabše. Izpostavljajo najbolj žaljiva ali nekulturna stališča, ki so jih podali »ta grdi«, sporne izjave »ta dobrih« pa ignorirajo. X in Y sta prepričana, da »pametni« in »kulturni« ljudje mislijo tako kot oni sami. S »komunajzarji« oziroma »fašisti« se nima smisla pogovarjati.

Srdit boj proti sovražnemu govoru ne pripomore k preseganju polarizacije, če je njegov cilj utišanje »žaljivih«. Zatira pošteno razpravo o obstoječih problemih in omejuje svobodo govora, ki je temelj demokratične družbe. Svoboda govora ima seveda svoje zakonske omejitve. Vendar, kakor pravi pisatelj Salman Rushdie, brez pravice do žalitve svobode govora ni.

Več ostrih polemik, prosim!

Soočanje nasprotujočih argumentov bi moralo biti med osrednjimi nalogami medijev, posebej javnih. Žal mediji postajajo čedalje bolj enoumni. V Sloveniji je neposrednih soočanj vedno manj, tudi na televiziji, da o javnih okroglih mizah sploh ne govorimo. »Levi« (ali civilna družba, ki jih podpira) organizirajo svoje dogodke, prav tako »desni«. Na teh dogodkih enako misleči drug drugemu kimajo; prisotni poslušajo več odtenkov iste »resnice«. »Kreganja« ni, vsi se počutijo zelo »kulturni«.

V Sloveniji se nismo sprijaznili z dejstvom, da je različne interese in mnenja potrebno nenehno soočati. Ni vsaka ostra beseda, še posebej v parlamentu, »nekulturna«. Ni vsaka »demonstrativna gesta« (npr. kozarec vode, ki ga poslanec postavi pred predsednika vlade, da bi se zavzemal za pitno vodo) žaljiva in vredna opomina. Sploh pa ni vsak, ki se počuti užaljenega, tarča »sovražnega govora«. Kakor pravi komik Ricky Gervais, »če si užaljen, še ne pomeni, da imaš prav«.

Ostri verbalni dueli so sol demokracije. Včasih je bolje, da si politična nasprotnika vskočita v besedo (»To ni res, ker …«), kot da vsak na dolgo in široko razpreda in kulturno »dokonča svojo misel«. Italija in Slovenija, državi, ki ju najbolje poznam, sta si s tega vidika zelo različni. V italijanskih televizijskih debatah občasno prevlada kaos (slišali boste celo kakšen nesprejemljiv »vaffanculo«), sogovorniki si pogosto skačejo v besedo, kar je za slovenske pojme najhujši greh. Veliko večji kot »lapanje v prazno« ali celo laganje. Kljub temu na koncu kaotičnih oddaj pogosto bolje razumem argumente sogovornikov in kaj je v resnici jedro problema kot po ogledu »civiliziranih« slovenskih debat.

Če se drugače misleči ne bodo več odprto pogovarjali o kontroverznih temah, tudi na oster način, se bo družba čedalje bolj radikalizirala in polarizirala. Vsaka stran bo živela v svojem mehurčku, neposrednega kreganja ne bo več. Bo pa vedno večja nevarnost nasilja na ulicah. Kakor je rekel bivši predsednik ZDA Barack Obama: »Najmočnejše orožje proti sovražnemu govoru ni represija;

je še več govora.«