Slovenija je v posodobljenem Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) predvidela še večje investicije v sončno energijo. Trenutno imamo približno 1405 MW inštalirane moči sončnih elektrarn, vendar bi se ta številka v primeru izbire nejedrskega scenarija morala povečati skoraj desetkrat. Kako bomo dosegli ta cilj, še ni povsem jasno (glej sliko 1: OVE plan). Kljub ambicioznim ciljem ostaja vprašanje stabilnosti in zanesljivosti proizvodnje električne energije v prihodnosti še nerazrešeno. 

Eden izmed ključnih izzivov OVE scenarija je, da v zimskih mesecih močno računa na uvoz električne energije. A čeprav ta vidik zanemarimo, se pojavi vprašanje, kako zagotoviti zadostno zanimanje za investicije v sončne elektrarne. V Sloveniji je bila rast sončne energije v preteklosti tesno povezana s subvencijami. Najprej so bile na voljo t. i. feed-in tarife, ki so zagotavljale zelo ugodne odkupne cene (tudi do 400 eur/MWh). Ta sistem je v prvem desetletju novega tisočletja sprožil eksponentno rast sončnih elektrarn, vendar je bil omejen na 15-letne pogodbe, katerih skupna vrednost presega milijardo evrov. Po njegovi ukinitvi leta 2014 se je rast inštalirane moči skoraj povsem ustavila in stagnirala okoli 250 MW. 

Pozneje je bil uveden letni netmetering, ki je omogočal prenos poletnih presežkov energije v zimske mesece brez dodatnih stroškov. Ta sistem je močno spodbudil rast sončnih elektrarn, a je bil pred kratkim ukinjen za nove pogodbe. Hkrati je uvedba 15-minutne bilančne izravnave za dobavitelje povzročila dodatne težave. Dobavitelji, kot je Suncontract, so morali zaradi tega uvesti dodatne stroške, ki pa so bili nato po politični intervenciji odpravljeni, kar je posledično pripeljalo do odpovedi številnih pogodb s končnimi uporabniki. 

Drugi pomemben dejavnik je vpliv sončnih elektrarn na omrežje. Lastniki netmetering sistemov niso plačevali omrežnine za prevzeto energijo, kar je povzročilo primanjkljaj v financiranju elektrodistribucijskega sistema in paradoksalno povečano obremenitev nizkonapetostnega omrežja, saj je inštalacija domače sončne elektrarna pogosto povezana tudi z elektrifikacijo gospodinjstev, kot so toplotne črpalke in električni avtomobili, kar dodatno obremenjuje sistem. Zato je bil uveden nov način obračuna omrežnin, ki netmeteringašem posredno nalaga dodatne stroške, ne da bi jih formalno opredelili kot omrežnino. 

Ekonomika in prihodnost sončnih elektrarn 

Netmetering, kot smo ga poznali, je bil v slovenskem sistemu svojevrstna anomalija, predvsem zaradi nejasne časovne veljavnosti, saj je v primerjavi z jasno določenimi 15 leti pri feed-in tarifah tu veljavnost bolj nejasna in abstraktna. Pogosto se omenja, da bi moral trajati celotno življenjsko dobo elektrarne, vendar ni povsem jasno, kaj je to v praksi. Hkrati večji delež sončne energije pomeni, da bo presežkov vedno več, posledično pa bo vrednost te energije padala. Ta t. i. kanibalizacija trga pomeni, da bodo nove investicije v sončne elektrarne vse manj donosne. Večale se bodo tudi razlike med cenami električni energije dnevov s soncem in brez, zaradi česar se takšen netmetering dolgoročno res ne bo splačal. 

Končnim uporabnikom s fiksnimi cenami elektrike to morda še ne predstavlja težav, a pri dinamičnih dnevnih borznih cenah že vidimo negativne učinke. Veliki proizvajalci, ki so podvrženi takim

cenam, že občutijo posledice presežkov, saj so cene v času sončnega obsevanja nizke, medtem ko so v obdobjih brez sonca zelo visoke. Paradoksalno se elektrarne ugašajo prav v času največje sončne proizvodnje, saj takrat cene zmeraj pogosteje padejo celo v negativno raven. 

Trenutno se Slovenija še lahko zanaša na izvoz presežkov elektrike v države z večjim primanjkljajem. Toda če bomo delež sončne energije še naprej povečevali, bomo prišli do točke, ko izvozne zmogljivosti tudi fizikalno ne bodo več zadostovale. Poleg tega niso predvidene večje nadgradnje izvozne prenosne infrastrukture, kar bi lahko privedlo do situacije, v kateri bo cena elektrike ob presežkih pogosto negativna. Takšen razvoj dogodkov bi še dodatno otežil ekonomsko vzdržnost novih sončnih elektrarn. 

Nakazuje se tudi, da bo v prihodnosti sistem dinamičnih cen postal standard tudi za gospodinjske uporabnike, kar bo še dodatno zmanjšalo ekonomiko sončnih elektrarn. Če bo cena nizka, ko bo sonce, in visoka, ko ga ne bo, kakšna bo smiselnost investicije v lastno sončno elektrarno? 

Tehnični in strateški izzivi 

Kako bomo torej podeseterili inštalirano moč sončnih elektrarn? Ena izmed predlaganih rešitev, ki deloma že velja, je obvezna postavitev sončnih elektrarn na določene objekte, pri čemer bi se ukrep sprva izvajal na javnih zgradbah, nato na komercialnih objektih in nazadnje na zasebnih nepremičninah. 

Pomemben izziv je tudi dejanska življenjska doba sončnih panelov. Čeprav nekateri paneli delujejo več desetletij, je to bolj izjema kot pravilo. Zlasti pri sodobnih poceni komponentah dejanska vzdržljivost in dolgoživost še nista preverjeni. Elektronske komponente (npr. inverterji, ki pretvarjajo enosmerni tok panelov v izmeničnega za omrežje) imajo življenjsko dobo običajno okoli 10–15 let, pri cenejših izvedbah pa je lahko ta še krajša. 

Poleg tega je Slovenija izpostavljena hudim vremenskim vplivom, predvsem toči, ki sodi med najhujše v Evropi (glej sliko 2: Toča). Standardni paneli so testirani na točo s premerom do 2,5 cm, v Sloveniji pa redno beležimo precej večje dimenzije, kar povečuje tveganje poškodb. Čeprav so točena neurja lokalizirana, se njihova pogostost povečuje, zlasti na vzhodu države. Manjše poškodbe zaradi toče lahko povzročijo postopno degradacijo in predčasno prenehanje delovanja in/ali zmanjšanje učinkovitosti panelov. 

Tudi vzdrževanje in popravila predstavljajo dolgoročen problem. Če danes postavimo sončno elektrarno, se postavlja vprašanje, ali bo čez desetletje še ekonomsko smiselno vlagati v njeno vzdrževanje in popravila, saj cena dela ne upada. Podoben trend smo videli pri solarnih kolektorjih, ki so jih v času naftne krize množično nameščali na strehe. Ko se je cena energije znižala, njihova uporaba ni bila več tako ekonomsko privlačna, zato jih ob okvarah pogosto niso več obnavljali. Danes je veliko teh sistemov neuporabnih, saj se lastniki niso odločili za njihovo vzdrževanje ali zamenjavo. 

Geopolitični in tržni vidiki 

Cene sončnih panelov so v zadnjih letih strmo padle, vendar se postavlja vprašanje, ali so te cene vzdržne. Analize kažejo, da bi že stroški materialov in energije v EU znašali vsaj dva do trikrat več, kar odpira vprašanje, kako so paneli lahko tako poceni. Kitajska ima sedaj skoraj popoln monopol nad proizvodnjo sončnih celic, ki ga še izdatno podpira kitajska državna podpora, pri nas pa se večinoma samo še zgolj sestavljajo paneli, pa še to z vsakim letom manj. 

Če se v prihodnosti Kitajska odloči za zvišanje cen ali celo z uvedbo izvoznih omejitev, se lahko Evropa znajde v podobni situaciji kot pri odvisnosti od ruskega plina. Za razliko od plina, kjer EU lahko poišče druge dobavitelje preko LNG terminalov, pri solarnih panelih realne alternative za hitro nadomestitev kitajskega uvoza trenutno ni. To lahko dolgoročno predstavlja še večji geopolitični izziv. 

V luči nedavnega svetovnega dogajanja je zelo smiselno resno razmisliti o povečanju strateške avtonomije, saj bo panele nekoč treba zamenjati. Morda ne takoj jutri, zagotovo pa v bližnji prihodnosti. Ob tem je treba poudariti že obstoječo ranljivost elektroenergetskega sistema, ki temelji predvsem na sončni energiji in predpostavlja uporabo baterij za uravnavanje stabilnosti. Ker imajo baterije še krajšo življenjsko dobo od sončnih panelov, njihova proizvodnja pa je prav tako močno vezana na Kitajsko, se strateško tveganje še dodatno povečuje. 

Slovenija ima trenutno relativno dobro diverzificirane vire električne energije. Poskrbimo, da bo tako tudi ostalo. 

Piše: Sebastian Pleško