Načeloma se zavzemam za splošno, javno in dostopno izobraževanje. Dostop do učenja ne bi smel biti odvisen od premoženja, osebnih zvez ali lokacije. Elitnost bi morala pomeniti »najvišje standarde«, ne pa »vstop prepovedan, če nisi eden od nas«. Kakovostno izobraževanje, ki je brezplačno dostopno, dviguje življenjski standard, spreminja življenja in gradi boljše družbe.

Vendar pa to ne pomeni, da ni prostora za zasebne šole in da teh ne potrebujemo. Za to je več razlogov.

V splošni predstavi so privatne šole enklave privilegijev, ki izobražujejo otroke bogatih in razvpitih ter vzgajajo številne neuporabne, strupene in nesposobne člane britanske konservativne stranke. Vendar je večina zasebnih šol v resnici daleč od šol, kot so Eton, Winchester ali Le Rosey. In lahko zapolnijo vrzeli, ki jih državno šolstvo ne more – ali noče – pokriti. Takšne šole potrebujemo.

To vem iz lastnih izkušenj. Odraščal sem v revnem pristaniškem predmestju Liverpoola in obiskoval lokalno državno osnovno šolo, le streljaj oddaljeno od mojega doma. To je bil čudovit, prijazen in vzgojen kraj. Prijateljstva, ki so se tam spletla, še vedno trajajo.

Učitelji so že zgodaj spoznali, da imajo v rokah učenca, ki bi lahko dosegel »visoke učne standarde«. Menili so, da je najboljši način za uresničiitev tega potenciala sprejemni izpit za eno od lokalnih zasebnih, »neodvisnih« srednjih šol.

Imel sem enake ambicije kot oni, čeprav je bil izvor moje motivacije drugačen. V tistih časih učenci nismo imeli izbire glede srednješolskega izobraževanja – vsaka osnovna šola je bila izhodišče za eno samo, določeno državno srednjo šolo. In srednješolska ustanova, ki smo jo morali obiskovati jaz in moji sošolci iz mojega kraja, je imela grozljiv sloves. Naše igrišče je bilo polno pretresljivih zgodb o nasilju, ustrahovanju in nizkih učnih standardih, ki so nas čakali.

Nisem želel sodelovati pri vsem tem. Pravzaprav me je bilo strah. Moje nenavadno ime, učni uspeh in odsotnost močnega liverpoolskega naglasa so že tako povzročili zbadljivke in preklinjanje. Nisem želel tvegati ravnanja, ki so ga domnevno izvajali srednješolski nasilneži, in na pridružitev neodvisni alternativi privatne šole sem gledal kot na vprašanje preživetja.

Raje sem se torej vpisal na šolo, iz katere so izšle številne generacije, med njimi mnogi znani ljudje, od zmagovalca svetovnega pokala v ragbiju do canterburyjskega nadškofa. Kljub zvezdniškemu rodovniku je bila večina učencev na tej privatni šoli iz običajnih družin, njihovi starši so bili predstavniki belih ovratnikov, lastniki malih podjetij ali celo učitelji.

Pohvaljen in spoštovan si bil zaradi učnih dosežkov, ne zaradi vabila k pretepu. Veliko je bilo priložnosti za sodelovanje v športu, gledališču, glasbi in celo novinarstvu. Oprema se je nenehno izboljševala. Vedoželjnost je bila spodbujana, ne zasmehovana. Zasebna šola mi je nudila tisto, česar državni sektor ni mogel: celostno izobrazbo, ki spodbuja življenje. Razširila je moj horizont.

Danes je v Veliki Britaniji v državnem srednješolskem izobraževanju možnost izbire, vendar ne enakega dostopa. Tekmovanje za vstop v najbolje ocenjene šole je zelo ostro in daje prednost družinam, ki živijo v okolici (ki imajo prednostni dostop), ali pa tistim, ki svoje otroke več mesecev zasebno inštruirajo, da bi opravili sprejemne izpite.

Oba pristopa dajeta prednost premožnim. Cene stanovanj v bližini najboljših šol so vrtoglave, prav tako pa tudi cene iskanih učiteljev. Zato ni presenetljivo, da so najboljše državne šole polne učencev iz premožnih družin, medtem ko so otroci iz nižjih dohodkovnih skupin prepogosto obremenjeni z drugorazredno izobrazbo. Ali je to bolj pravično, kot če bi starši plačali šolnino za zasebno šolo?

Zasebne ustanove so namenjene tudi tistim otrokom, ki ne spadajo v državni sistem. Otrokom s posebnimi potrebami lahko ponudijo prilagojen pristop in ne univerzalnega okolja. Mednarodne šole pa – tudi v Sloveniji – zagotavljajo znan učni načrt in prijazno okolje za mlade, ki se že tako soočajo s številnimi pretresi, da se jim ni treba spopadati z novim šolskim sistemom in družbenim okoljem v neznanem jeziku.

Da, cilj bi moralo biti splošno državno izobraževanje. A dokler javni sistemi ne bodo sposobni zadovoljiti potreb vsakega otroka, bodo zasebne šole še naprej imele pomembno vlogo in jih potrebujemo.

// Guy De Launey

Guy De Launey v Ljubljani živi šest let. Za BBC News in revijo Monocle pokriva področje Balkana.