Sadovnjak kot galerija

Gregor Božič je v slovenskem kulturnem prostoru poznan kot nagrajen režiser in direktor fotografije. Je prejemnik Vesne za najboljšo režijo, nedavno pa je kot direktor fotografije sodeloval pri odmevnem dokumentarnem filmu režiserja Igorja Bezinovića Fiume o morte!, ki je letošnji hrvaški kandidat za oskarja. A kot pripomni med najinim pogovorom, je ob izidu svojega ilustriranega popisa starih sadnih sort v Brdih in širši goriški regiji Sadje sonca / I frutti del sole, na Goriškem, od koder prihaja, vzbudil skoraj več pozornosti kot s svojim režijskim prvencem. Gregor Božič je za knjigo Sadje sonca, pravo odo sadnemu drevju in zgodbam kmetovalcev ter ljudski preteklosti, več let intenzivno raziskoval sadjarsko tradicijo regije. Knjiga je že izšla tudi v razširjeni izdaji in je opremljena s prelepimi ilustracijami Barbare Ogrič Markež. V uvodu je avtor svojo pot do knjige opisal tudi s temi besedami: »Takrat se nisem zavedal, da sem bil priča poslednjim podobam specifičnega sveta, ki je ob istem času tiho, vendar z bliskovito hitrostjo, izginjal.« Lastniki sadnih dreves, ki jih je iskal, so počasi odhajali, njegovih sogovornikov je bilo vse manj. Ker po njegovih besedah sadno drevje obstaja vse do hipa, ko nekdo hrepeni po njegovih plodovih, je tudi sam zasadil kolekcijski sadovnjak starih sadnih sort v vasi Kojsko, za katerega predano skrbi. Želi pa si, da bi privabljal nove obiskovalke in obiskovalce. V svojem delu se predano posveča okoljski tematiki in človekovemu odnosu do narave. Ta predanost se zrcali tudi na vsaki strani Sadja sonca, knjigi, ki bi jo moral vzeti v roke prav vsak.

Tekst: Liu Zakrajšek
Foto: Gregor Božič, arhiv

Ste nagrajeni režiser in direktor fotografije. Slovenska publika vas je prvič spoznala z vašim režijskim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov leta 2019. Letos ste se v okviru Evropske prestolnice kulture domačemu občinstvu prvikrat predstavili še s samostojno fotografsko razstavo Sadeži, kot jih sanjajo sadjarji v zimskem času. Skozi fotografijo ste raziskovali redke predele Evrope, kjer kmetovalci še ohranjajo tradicionalne prakse pridelave avtohtonega sadnega drevja. Kam vse vas je popeljal ta projekt, kakšne ljudi ste spoznali na poti?

Ta projekt se je začel leta 2019, ko sem bil na francoskem nacionalnem inštitutu za moderno umetnost Le Fresnoy. Na dvoletni študijski program sem prijavil projekt o sadju, ki naj ne bi bil filmski, bi pa bil v polju sodobne umetnosti. Tam so mi dali na razpolago foto studio, zato sem se odločil, da bi šel naokrog po Evropi iskat kraje, kjer sadjarska tradicija, kot je obstajala povsod po svetu do industrializacije, še obstaja, in to foto dokumentiral. Tako sem šel na primer na Sicilijo, nato sem bil v Franciji, ki ima sicer enormno sadjarsko tradicijo, vendar je bilo zaradi modernizacije vseeno težko najti take kraje. Nato sem šel še v Belgijo. Tako so nastale fotografije iz vseh teh okolij, ki so bile precej abstraktne. Želel sem predvsem ujeti atmosfero teh prostorov, ki so se mi vselej zdeli nekako magični. To razstavo iz leta 2020 je videla kuratorka iz muzeja MUba in jo ponovno postavila, moje fotografije je združila s starimi francoskimi mojstri krajine. Zdelo se ji je, da je v teh fotografijah neko pričevanje o vernakularni pokrajini, torej pokrajini, ki se razvija in raste glede na potrebe lokalnega prebivalstva. Takih pokrajin imamo v Evropi zelo malo, skoraj jih ni več. Potem smo uspeli to razstavo prenesti v Slovenj Gradec, tam nismo imeli platen francoskih mojstrov, a smo uporabili slike slovenskih avtorjev in tudi fotografije iz slovenskega etnografskega muzeja, ki pričajo o vernakularni pokrajini, ki je bila v petdesetih še prisotna. Tako je imela ta razstava bolj slovenski pridih. Naslednje leto bo ponovno postavljena prav v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

S sadnimi sortami in kulturno dediščino ohranjanja avtohtonega sadnega drevja se ukvarjate že dolgo – posledica vašega raziskovanja je obširen popis starih sadnih sort Goriških brd, Sadje sonca, prelepa ilustrirana knjiga o sadnih sortah, ki ste jo dopolnjevali s pomočjo pogovorov s kmeti in kmeticami oziroma z lokalnim prebivalstvom teh krajev. Ob druženju s starejšimi prebivalci goriške pokrajine ste spoznavali bogato kulturno zgodovino, povezano s sadjem. Kako ste našli vse te zgodbe in vsa ta drevesa?

Po koroni mnogo kmetovalcev iz moje knjige ni več z nami in ko enkrat ni njih, ni več teh sadnih dreves, ker jih nihče ne zna poimenovati. Ko te sorte ostanejo neimenovane, neprepoznane, izgubijo vrednost. Morda bi jih lahko celo še precepil, ampak tudi po tem vsako drevo potrebuje približno sedem let, da se sploh razvije, in tako padeš v časovno zanko, v kateri pričevanja starejših generacij postanejo res važna. Največ informacij sem dobil med letoma 2010 in 2013. Takrat sem živel v Berlinu, ampak sem se vsakič, ko sem prišel domov, usedel v avto in šel naokrog. Videl sem, da je to odlično, ker so imeli vsi moji sogovorniki občutek, da imajo nekaj povedati. Pri nas se je vedno govorilo o meji in obeh vojnah, to pa je bila neka tema, o kateri nihče ni govoril. Saj se je govorilo o sadju v komercialnem smislu, o spominih, o plezanju po drevesih. O vsem, kar jih je oblikovalo, pa ne. To je bilo super početje, obiskal sem vse vasi v Brdih, pa tudi v Soški in Vipavski dolini in v Benečiji. Kako sem prišel do vseh teh pričevalcev in pričevalk? Včasih so si ljudje zelo izmenjevali cepiče, in ko sem prišel do nekoga, ki sem ga poznal, sem rekel, da iščem to in to hruško, in on je rekel, pojdi do tega in tega kmeta, in tisti kmet me je nato poslal k tretjemu in tako naprej. V relativno kratkem času sem izvedel veliko stvari, ker so mi vsi želeli vse povedati in vse pokazati. Produkt tega sta bila knjiga in tudi sadovnjak na Kojskem, ki je še vedno tam.

Koliko sort imate v sadovnjaku?

Več kot 300. V njem niso le sorte, ki sem jih našel na Goriškem, ampak tudi sorte, ki sem jih našel v literaturi, ki jih popisuje. Literaturo za Sadje sonca sem namreč dobil iz Avstro-Ogrske, to je bilo nujno, da sem sploh poimenoval vse sorte v knjigi. Ker je bila Goriška za Avstro-Ogrsko takrat tako pomembna, so avstrijski biologi dejansko popisovali goriške sadne sorte, ker so jih prodajali na Dunaju na tržnici. Stara Gorica je bila ena pomembnejših sadjarskih mest za celo Avstro-Ogrsko monarhijo, zato so imeli močen inštitut za raziskovanje sadjarstva, kjer je deloval tudi Ivan Bole, o čemer tudi pišem v knjigi. Zdaj se je sadovnjak še povečal, trenutno gradimo sprejemni paviljon za obiske manjših skupin in bodoče delavnice. Žal je to edini tak prostor v regiji, edina genska banka, ker na državni ravni to ni financirano, in če sam ne bi tega shranjeval, bi se večina vrst že izgubila. Dvakrat doslej smo naredili akcijo, v sklopu katere smo zanimivejše sorte razmnožili in so si lahko ljudje kupili sadike, tako da se bodo te ohranile.

V knjigi se dotaknete tudi pojma spomina, saj zapišete, da ste želeli preko pisanja sadne sorte prenesti iz spomina starejših prebivalcev pokrajine mlajšim generacijam kot kolektivno vrednoto skupnosti. Vaša knjiga je neke vrste kronika kolektivnega spomina narave in ljudi. V kakšni meri je vaše delo povezano tudi z ohranjanjem ljudske preteklosti?

To je zagotovo faktor, ampak meni se zdi, da so sadovnjaki, kot je moj, prostori, v katerih se človek dobro počuti. Sploh v teh časih, ko se ljudje večinoma ne počutijo dobro in preživijo večino časa v zaprtih prostorih, je zelo važno, da se govori in razmišlja o nečem zelo primordialnem, očitnem, prijetnem. Če nimaš potrebe zadostiti nekim standardom za prodajo, ampak imaš nek sadovnjak zgolj zase in za svojo družino, je to zelo prijetna stvar. Tako kot mi gojimo sadje, tako sadje goji nas. Pri sadju čakaš, da zraste, kot pri otrocih, ampak sadna drevesa živijo zelo zelo dolgo, zato moraš imeti dovolj potrpljenja, domišljije in sposobnosti čudenja. Bolj kot z nostalgijo se mi zdijo moji projekti povezani s sedanjostjo, ker moramo ponovno najti način, kako sobivati z našim neposrednim okoljem; če ne, bodo posledice katastrofalne. Med raziskovanjem za svoj naslednji film sem recimo ugotovil, da večina sadja, ki ga dobimo v slovenskih javnih institucijah, ni iz Slovenije, ampak iz tujine. In to sadje ni najbolj zdravo, ker je škropljeno in ker se dolgo transportira. Ne zdi se mi toliko, da gre za spomin, kot pa za nekaj, kar je aktualno in nujno.

Okolje in način, kako bivamo, sta del naše identitete. Ker živimo v času bliskovitih podnebnih sprememb, se najbrž način sobivanja z naravo spreminja tudi zato, ker določen način življenja in kmetovanja ni več možen?

Seveda se. Nekatere sorte iz moje knjige so veliko bolj trpežne kot pa te, ki so trenutno komercialno popularne. Tudi, če se spreminja podnebje, to ne zavira rasti, moja drevesa so bila letos na primer polna sadja. Mi niti ne vemo, kam z vsem tem sadjem. Če iz tega izpeljem neke koncepte o samooskrbi, o trajnosti, se mi zdi, da si lahko posadiš neko drevo blizu hiše in ti bo tisto drevo rodilo toliko jabolk, da jih boš zagotovo imel dovolj zase. V zadnjih letih se je hrana tako podražila, da bo nekega dne zagotovo postala tudi predmet vojn. Takrat se bodo hitro sprejemale neke odločitve, ki so se desetletja zdele nemogoče. Tisti, ki bo imel sposobnost samopreskrbe, bo zagotovo imel prednost.

Katere so realne strategije za izboljšanje našega odnosa do sadjarske tradicije?

Na Japonskem imajo vzgojo o vrtnarjenju v šolah, ta je smatrana kot nekaj zelo plemenitega. Mogoče bi morali tudi mi to vključiti v šolski program; to, da so otroci popolnoma brez stika s tem, kako se kultivira krajine, je zelo velik problem. Kar sem se sam naučil, je to: ko smo začeli s projektom raziskovanja sadnih vrst, sem imel stik s kmetovalci, zato sem imel občutek, da moram izginjajočim praksam vrniti neko tržno vrednost. Razmišljal sem, kaj bi s tem sadjem … Bi delal destilat, marmelado? Zakaj sem se ubadal s tem? Moji informatorji so bili ljudje, ki so se s kmetijstvom ukvarjali celo življenje. Ko je izšla knjiga, je pustila močan vtis; imeli smo ogromen obisk literarnih večerov, do mene so prihajali ljudje, ki so želeli saditi sadno drevje, delati sladoled in tako naprej. Takrat sem čutil frustracijo; ker te sorte niso več komercialne sorte, se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. Šele potem, po vseh teh umetniških projektih, sem razumel, da je treba avtohtone sadne sorte v prvi vrsti obravnavati kot kulturno dediščino, ne toliko kot nekaj, kar ima potencial ekonomskega prihodka.

Kaj pa kakšne dobre prakse iz tujine, ki ste jih odkrili med raziskovanjem za razstavo?

V Belgiji, na primer, je še danes večina sort hrušk, ki jih lahko kupiš v trgovinah in se masovno proizvajajo, križanih ali vzgojenih lokalno pred več kot 150 leti. Pri njih se je v 20. stoletju zgodila industrijska revolucija, njihova vernakularna pokrajina je skoraj izginila, zato so kot država ustanovili organizacijo, ki jemlje v oskrbo sadovnjake in sadna drevesa, ki jih za seboj pustijo starejši kmetje. In to z namenom ohranjanja njihove estetske vrednosti! Stare sadovnjake ohranijo zato, ker monumentalna sadna drevesa sooblikujejo njihovo znamenito flamsko pokrajino, zabeleženo na platnih flamskih mojstrov krajine. V enem trenutku so se zavedeli, da izgubljajo avtohtona drevesa – zato so naredili drevesnico in imajo celo storitveno službo, ki lahko pride ta drevesa obrezat. V Italiji imajo na primer organizacijo Slow Food, ki se bori za to, da bi podeželje imelo nek renome. Zanimiv projekt je tudi ProSpecieRara v Švici, ki je super vzor, ta organizacija ima v švicarskih trgovinah svoje police, gre za certifikat, ki zagotavlja, da so sorte, ki si jih kupil, stare švicarske sorte in hkrati tudi ekološko pridelane.

S knjigo ste zelo nagovorili skupnost. Kaj vam pomeni zdaj, ko se ozirate nazaj?

Dojel sem na primer, da moja dejavnost ne zanima toliko kmetovalcev, ampak neko drugo skupino ljudi, na primer krajinske arhitekte. Takrat sem razumel, da lahko tem ljudem nekaj povem. Gre namreč tudi za estetsko vrednost pokrajine, s katero so neke generacije zrasle, prihodnje pa morda ne bodo mogle, ker se bo uničila. Potreboval sem deset let, da sem ugotovil, da je to glavna vrednost mojega projekta. Naš sadovnjak je naenkrat postal galerija. In to razumem šele danes.