LARA WOLF,

igralka

»Svet danes kriči po teatru«

Lana v Usedlinah. Dunjaša v Češnjevem vrtu. Tamala v Tihaem vdihu. Mlada Turandot. Velvecija v Zimski poroki. Lara Wolf v Bodočnosti, Pohorskem bataljonu in Jati.

Čeprav se slišiva preko zooma, hitro razumem, zakaj so nekateri rojeni za oder. Lara Wolf je ena najobetavnejših mladih dramskih igralk. Za vlogo Norca v Kralju Learu je leta 2019 prejela študentsko Severjevo nagrado, za predstavo Viktor ali otroci na oblasti pa je njen letnik dobil Prešernovo nagrado.

Po zaključenem študiju je bila več let stalna članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, danes pa deluje kot svobodna umetnica in sama oblikuje svojo umetniško pot, najraje z uspešnimi avtorskimi predstavami, s katerimi sebi in drugim nastavlja zrcalo. Njena energija je nalezljiva, njeni pogledi na gledališko ustvarjanje pa odprti in zreli. Z Laro se pogovarjava o tem, kaj staranje pomeni za igralko, kaj jo pritegne pri teatru, kako novi val igralcev postavlja meje in kako se moraš včasih v treh dneh naučiti jazziranja na klavirju.

Tekst: Veronika Skočaj

Foto: Urša Premik, Boštjan Lah, Peter Giodani, Sandi Fišer, Željko Stevanić

Zakaj človeka vleče k igri? Kdaj je k igri povleklo tebe?

Igralka sem si želela postati že zgodaj, čeprav sem si na začetku precej naivno predstavljala, kaj to pomeni. Nastopanje me je vedno zanimalo, aktivna sem bila v dramskem krožku, z dedkom, ki je moj najboljši prijatelj, sva doma prirejala predstave. Na gimnaziji se je potem spet pojavila ta misel, da bi mogoče pa jaz res lahko bila igralka. Čutila sem željo po nastopanju, predvsem pa mi je bilo všeč to, da si lahko sam zgradiš svoj svet.

Čeprav ne bi rekla, da je mojo odločitev zaznamoval en sam trenutek, je bila vseeno odločilna ena predstava, zaradi katere sem si rekla »jaz bom igralka«. To je bila Iliada v Cankarjevem domu. Gledala sem to veliko Gallusovo dvorano in te fenomenalne igralce in takrat se je vse skupaj zazdelo bližje, dostopnejše. Takrat sem se odločila za študij na AGRFT.

Verjetno me je k igri vlekla tudi želja po pozornosti. Ljudje, ki se ukvarjamo z umetnostjo, smo s psihološkega vidika kar fenomen. Nedvomno potrebujemo več pozornosti kot drugi, drugače se s tem niti ne bi ukvarjali. Ta želja po pozornosti se v zgodbah o tem, zakaj se nekdo odloči za ta poklic, dostikrat kar preskoči … Seveda pride kdaj tudi obdobje, ko mi gre ta pozornost na živce. Z leti sem se kot človek umirila, spoznala, da mi ni treba vedno iti do konca. Tako zasebno kot karierno. Včasih opazim, da ne čutim več potrebe, da bi morala delati vse. Rekla sem si »pismo, mogoče bi pa zdaj lahko malo izbirala«. Ne bi več kar vsemu rekla ja, ne kar za vsako ceno.

Kakšno vrsto gledališča pa imaš najraje?

Zadnje dve leti sem delala več avtorskih predstav, to je tako imenovano dokumentarno gledališče. To pomeni, da se predstava osredotoči na določeno temo, tekst pa nastaja skupaj s celotno ekipo, liki niso napisani vnaprej. Na ta način sem večinoma sodelovala z režiserjem Žigo Divjakom. V predstavi imaš recimo Laro Wolf, ki govori neko stališče, ki je vpeto v zgodbo in se dotika obravnavane teme. Znotraj takšnih predstav zadnje čase čutim največ ustvarjalne svobode; najbolj me hranijo kot človeka, z njimi se najbolj razvijam. Uživam v globokem raziskovanju tematik, ki so relevantne za današnji čas.

Takšna je bila recimo predstava Bodočnost Žige Divjaka, s katero smo odprli lanski festival Ruta. Zanjo so bili najprej postavljeni samo okvirni prizori, scene, brez likov. Voznik Wolta pride na plažo in si daje pesek v torbo. Proces je bil zanimiv tudi zato, ker je bila polovica zasedbe srbska. Ko smo se pogovarjali, smo ugotovili, da je pri njih situacija ravno nasprotna kot pri nas. Oni imajo denar v filmih in serijah, medtem ko ga v gledališču nimajo. Film se torej prilagaja gledališču, kjer so res podplačani. Pri nas je obratno, filmi in serije se prilagajajo teatru.

Kako bi opisala ta novi val igralcev, ki se morda odmika od klasike?

Rekla bi, da smo igralci, stari do trideset let – nekaj let gor ali dol – novi val igralcev. Sama se sicer že zdaj počutim precej starejšo od teh, ki zdaj prihajajo z akademije. Me pa veseli, ko jih vidim. Še drznejši so, še samostojnejši.

Se pa naše generacije ukvarjajo tudi z nekimi novimi vprašanji. V predstavi Usedline Katarine Morano in Žige Divjaka se recimo po babičini smrti zberejo družinski člani in članice več generacij, da bi skupaj pospravili stanovanje. Brskati začnejo po stvareh, ostankih, usedlinah. Zaključni monolog je bil napisan približno deset dni pred premiero. Katarina ga je napisala z menoj v mislih; res me je prebrala kot človeka, da je vedela, kako ga napisati. Monolog, ki je nastal, se dotika teme, ki zelo preokupira mlade: imeti otroka ali ne v svetu, ki se zaradi globalnega segrevanja pred našimi očmi neprepoznavno spreminja. Svetu vlada vsesplošni kaos, nedaleč stran od nas divjajo grozljive vojne. To te prisili, da se zavedaš odgovornosti spočetja, tega, ali boš nekoga pripeljal na ta svet. Mogoče zaradi tega nimaš toliko prostora za lahkotno fantaziranje, bi ali ne bi. Ampak potem jih bodo pa nekateri imeli deset, tako da nekako moraš zbalansirat (smeh).

Sama bi naredila vse, kar je v moji moči, da bi otroka vzgojila v dobrega človeka. Za lepo kontrautež tistim, ki niso. Enkrat mi je Žiga Divjak povedal tisto misel, koliko ljudi se je moralo imeti rado, da smo mi zdaj tukaj. Vsaj v enem trenutku, saj so se grozne stvari vedno dogajale – ampak v enem trenutku so se pa verjetno imeli radi.

Kaj pa »novi« odnos do dela?

Veliko sem opazovala gledališke kolegice in kolege, ki so generacija moje mame. Pri njih je  brezpogojna požrtvovalnost do dela veliko bolj izražena kot pri nas. »Ja, pa sem igral s 42 vročine, pa poglej me, še sem živ, kaj vse smo vsi delali.« Meni pa se to ne zdi zdravo in ne zdi se mi vredno telesa. Ne zagovarjam lenobe; seveda vsak zase zna presoditi, kako se počuti. Z glavobolom boš šel igrat, ampak z 42 vročine nimaš na odru kaj iskati, tudi zaradi drugih. Zdi se mi, da je generacija naših staršev imela mentaliteto v smislu »bolj bom šel čez sebe, več bom vreden, bolj me bojo cenili, bolj me bojo imeli radi«. To pa tudi stane, prinaša posledice. Ampak ko boš zbolel, ti nihče ne bo ploskal.

Se ti zdi, da se je tvoj pogled na teater z leti spremenil?

Streznitev je prišla, ko je moja mama zbolela za rakom. V teatru zdaj delam že osem, devet let in do takrat mi je bila kariera absolutno na prvem mestu. Ko pa je prišla ta izkušnja z mamo, so se moje prioritete spremenile. To izkušnjo zdaj cenim, takšne situacije te prizemljijo. Ugotoviš, da nisi samo ti tukaj, da smo ustvarjeni za sobivanje, da smo družabna bitja, da nisem samo jaz pomembna.

Seveda vseeno z veseljem še naprej delam, teater obožujem, ampak zdaj pristopam malo drugače. Ne jemljem ga več tako usodno. Na odru bom, dokler bom imela kaj za povedati. Če ne bi imela nič več, bi brez slabe vesti šla počet kaj drugega. Seveda upam, da se to ne zgodi. Teater je zaenkrat moje polje izražanja. Zame je to privilegiran poklic, ki mi omogoča, da se lahko svobodno izražam. Z igro širim neko sporočilo, postavljam zrcalo. Za te čase je teater nujen medij in način komunikacije.

Je pa res … Ko se kdaj počutim res psihično utrujeno od vsega, pomislim, kako bi bilo dobro, če bi delala več z rokami. Na primer v cvetličarni.

Kako pa se igralci pripravijo na avtorsko predstavo?

Ko delaš avtorske predstave, je raziskovalna faza res dolga. Ogromno je branja. Nekateri režiserji ti že na začetku dajo seznam knjig; radi vidijo, da na prvo vajo prideš že pripravljen. Včasih pa je poudarek bolj na tem, da režiser na vaje prinese ogromno enega materiala, papirjev, člankov, knjig. Potem se zgodi intenziven brainstorming, kjer imaš za mizo veliko ljudi, papirjev, kave, računalnikov. Tam potem beremo – ta prizor je videti res filmsko. Režiser in dramaturg nato s pomočjo tega materiala spravita vse skupaj v neko celoto, tudi igralci dodamo kakšno mnenje. Tako nastane tekst. Potem se začne predstava postavljati na oder.

Koliko sebe postaviš na oder v takšni predstavi, koliko sebe res razkriješ?

Včasih za avtorske predstave igralci sami pišemo tekste. Proces je lahko recimo zastavljen tako, da doma vsak napiše nekaj na določeno temo in nato zapisano predstavi na vaji. Velikokrat pri tem seveda črpamo iz sebe. Za predstavo Krik: Mama sem recimo napisala prizor o odnosu mama – otrok. V prizoru pokažem, kako hčerka mami, ki je prebolela raka, zabrije lase. Kako se otrok kar naenkrat znajde v poziciji, ko postane mama lastni mami. Koliko moči potrebuje za to.

Če imaš na temo nek material, ga seveda uporabiš. Ampak tudi če navdih pride iz tebe, mora biti tekst nujno ločen od tvoje izkušnje. Distanca je nujna, drugače se vsakič znova postavljaš v kožo, v kateri ti mogoče ni bilo dobro. Kot igralko bi te to psihično utrudilo. Ko enkrat nastane tekst, potem je to tekst – obravnavati ga moraš kot vse druge.

Kako se je po tvojem mnenju gledališče še spremenilo s tvojo generacijo?

Danes je igra bolj minimalistična, že skoraj filmska, včasih je bilo intenzivnejših čustev na odru več. Recimo solze na odru – meni je veliko bolj zanimivo gledati nekoga, ki se trudi, da ne joka. Ne maram, ko ti na odru nekdo narekuje, kaj bi moral kot gledalec čutiti.

Tudi hierarhija v gledališču je drugačna. Veseli me, da zdaj ni več tako. Ego in tekma, kdo bo imel glavno vlogo, sta manj v ospredju. Slišala sem zgodbe, da je bilo včasih normalno, da se posebej družijo igralci in režiser, nikoli pa recimo tonski mojster in igralec nista šla na pivo. Kaj šele čistilka. To se meni zdi porazno. Konec koncev predstavo vsi soustvarjamo skupaj, zato se mi razprava o tem, kdo je bolj pomemben, zdi zelo napačna. Predstava potrebuje vse nas, da zaživi.

Ko sem prišla v MGL, mi je bilo najbolj zanimivo to, da spoznaš vse, ki delajo predstavo. Zanimajo me zgodbe preprostih ljudi. Velikokrat imajo precej več za povedati, kakor neki veliki egi, ki me blazno dolgočasijo. Ne zanimajo me ves čas neki trači. Mislim, da je pri mlajših tega manj.

Kot stalna članica ansambla MGL-ja po več letih zdaj deluješ kot svobodna umetnica. Kako je ta na novo pridobljena svoboda vplivala na tvoje ustvarjanje?

Ko sem šla na svobodo, sem videla, da kot redno zaposlen v teatru velikokrat zapadeš v neko kolesje, hierarhijo. Seveda je fino imeti plačo vsak mesec, varnost, stabilnost. Dobiti regres. Zdaj delam na več koncih hkrati, z več različnimi ljudmi. Povsod poskušam vzeti nekaj dobrega in verjamem, da zaradi tega malce drugače rastem. Čeprav je bolj nestabilno, čeprav je zoprno, ko čakaš honorarje. Ampak moja duša malo lažje diha. Saj ne, da lahko zdaj zelo izbiram vloge, ker tega spet ni toliko. Vseeno pa nečemu lažje rečem ne, se svobodneje odločam. Poleg tega se iz dolgčasa velikokrat porodi kaj novega; umetnik mora biti malo v brezdelju, da začuti impulz, da ima kaj povedati. Seveda ne moreš živeti samo od projektov, ki te napolnijo, ampak če preveč daš, se samo izprazniš. Potrebujem sebe, da lahko dam sebe tudi na odru.

Kdaj si bila med igranjem najbolj ponosna nase?

Te zadnje predstave so v resnici tiste, v katerih sem se imela najboljše in šla z odra najbolj igralsko in osebnostno potešena. Najbolje se počutim, ko postavljam zrcalo sebi in družbi. Torej v družbenokritičnem teatru. Vse predstave z Žigo Divjakom, še posebej Usedline. Se sliši, kot da ga častim, ampak njegov pristop in dojemanje teatra sta mi najbližje. Najmanj bullshita in stvari, ki so nepomembne.

Mogoče sem najbolj ponosna še na tiste predstave, ki so bile zelo naporne. Češnjev vrt na primer, tam sem bila na koncu zadovoljna in tudi kritike so bile super. Imela sem občutek, da se mi je poplačalo, ne glede na to, kako je bilo naporno. Potem Pohorski bataljon, kjer sem se naučila spet igrati klavir in peti v francoščini. Klavir sem igrala v osnovni šoli, a sem ga zaradi slabe izkušnje v glasbeni šoli opustila. V okviru te predstave je padla ideja, kaj če bi jaz igrala klavir. Note sem še znala brati in sem nekaj mesecev potem vadila. Par dni pred premiero pa mi režiser Jernej Lorenci reče, kaj pa če bi ti igrala nekaj bolj jazzy. To mi je bil čisti stres, pa to je nemogoče, čez tri dni je premiera, kako se bom jaz zdaj naučila jazza. Ampak to sem vzela kot izziv, sedela sem na Ptuju v tisti dvorani in se res naučila jazzirati na klavirju. Pa je nekako šlo, malo začutiš, kje se gibaš, in potem kar nastane.

Kako dojemaš goloto na odru?

Pri Bodočnosti se je v meni zgodil nek premik v prizoru, kjer se slečem. Nikoli me ni bilo zares sram golote, sem pa prvič izkusila, kaj pomeni biti gol na odru. Žiga mi je stokrat rekel, da mi ni treba, če nočem. Jaz pa sem se hotela preizkusiti. Počutila sem se varno, brez občutka, da bi me kdo gledal z umazanimi mislimi. Tudi scena je bila zelo nepretenciozna, preoblečem se v kopalke, samo to, nobenega kazanja, nič. Noro mi je bilo videti odziv publike. Eni so normalno gledali, eni pa komentirali, ah, spet ta golota. Žal mi je bilo zanje, ker sploh niso razumeli bistva prizora; vsi smo že bili v taki situaciji na plaži. Dobro sem se počutila, osvobajajoč občutek je bila ta golota, subtilen in lepo vpet prizor. Zdelo se mi je, da bi se nad njim zgražali isti ljudje, ki se tudi na plaži enako zgražajo. Namesto, da bi se sprostili in videli, da je to pač samo telo.

Česa si se naučila od starejših generacij igralk? Je kaj, kar bi rada prenesla naprej?

Občudujem starejše igralke, ki so samozavestne in samosvoje ter ohranjajo svojo odprtost in se znajo postaviti zase. Te so mi res šefice. To so ženske, ki to moč brez težav delijo tudi z mlajšimi igralkami.

Žal pa mi je, da je patriarhatu uspelo doseči, da smo ženske danes tako obremenjene s svojimi telesi in da se bojimo spreminjanja. Seveda, vsi te gledajo, pritiski so veliki in mi je to čisto razumljivo, ampak škoda se mi zdi, da moramo podleči temu strahu pred izgubo mladosti. Najlažje je seveda govoriti z druge strani, ampak res mislim, da lahko ta cikel presežemo. Zaenkrat me staranja ni strah, ker verjamem, da so vse gube, strije in celulit odraz nekega življenja.

Treba se je zavedati tudi odgovornosti, ki jo imamo pri tej problematiki gledališče kot medij in mi kot ustvarjalci. Vedno se sprašujem, kaj s svojim delom sporočam svetu in ali je to v skladu z mojo moralo in načeli. Teater je živa, realna stvar; dolgčasno mi je na odru nenehno gledati iste igralke, ki so samo replika druga druge. Želim si videti tudi nepravilnosti. Konec koncev nismo manekenke, smo gledališče, ki bi moralo reprezentirati vsa telesa in obraze.

Želim si predstav, ki bi me bogatile kot človeka, mi omogočale rast. Da bi ostajala v stiku s svetom, bila še naprej odprta in radovedna. Zdi se mi, da svet kriči po teatru, in mislim, da ga je treba uporabiti za to, da se pogovarjamo in da smo skupaj.