Na platno ujeti odtenki Istre: na obisku pri slikarju, čigar čas šele prihaja

 Grožnjan sodi med najlepše urejena srednjeveška mesteca hrvaške Istre. Zaradi neposredne bližine meje je slovenskim umetnikom vseh zvrsti dobro poznan že vsaj pol stoletja. Med drugimi so tu ustvarjali tudi likovni umetniki Janez Boljka, Zoran Mušič, Marij Pregelj in številni drugi. Mestece z manj kot sto stalnimi prebivalci je znano tudi po tem, da je v njem prek celega leta odprtih več kot dvajset galerij, v najbolj živahnih poletnih mesecih pa se njihovo število podvoji.

 Tik ob cerkvi, pred nekaj stoletji prezidani v baročnem stilu, se nahaja galerija Roseta. V svojih zrelih letih sta jo odprla zakonca Simona in Silvester Javeršek in jo poimenovala po ornamentu v obliki rozete, vklesanem v enega od kamnov, s katerimi je galerija tlakovana. V njej obiskovalce sprejemata večino dni med veliko nočjo in sredino oktobra. Številni med njimi se radi vračajo tudi zato, ker se v galeriji lahko osebno srečajo z njima. Drugih prodajalcev namreč nimata, na svoji vlogi v galeriji pa gledata bolj svetovalno kot prodajno. V galeriji razstavljata bogat opus svojih raznovrstnih del. Simona slika izključno na svilo, najraje unikate, hkrati pa oblikuje uporabne modne dodatke (šale, rute) in ženska oblačila (tunike, kaftane). Silvester je vse od svojih likovnih začetkov zaprisežen slikanju z oljnimi barvami na platno.

Umetniški par se je v Istro preselil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Privabila naju je seveda barva svetlobe, ki je v Istri tako zelo posebna in neprimerljiva niansam iz Celja, kjer sva odraščala. Preselila sva se v hiško v bližini Umaga, kjer sva prvo desetletje živela povsem asketsko, brez elektrike, razmišljala sva zgolj o umetnosti. No, ko sva dobila hčerki, sva se vendarle bolj socializirala, če temu lahko tako rečem,« me na turoben dan, ki v ničemer ne spominja na skorajšnji nastop pomladi, uvodoma ogovori Silvester.

Čeprav je bil vse od selitve v Istro dalje zelo produktiven, je Javeršek večji komercialni uspeh doživel po »vrnitvi v normalnost«; s tem izrazom rad označi obdobje, ko se je odpovedal prostovoljni izolaciji in se začel aktivneje vključevati v lokalno umetniško srenjo. S prodajo svojih del je zaslužil dovolj za normalno družinsko življenje. Se pa zaveda, da je navkljub temu, da je v Sloveniji prodal lepo število slik, predvsem iz svojega zgodnjega obdobja ustvarjanja, še veliko bolj prepoznan in cenjen v tujini. »Moj karakter je v marsikaterem pogledu zelo hermetičen. Bolj kot na komercialni uspeh sem se vseskozi osredotočal na svojo umetniško rast. Prek istrskih galerij, v katerih sem razstavljal, sem prihajal v stik predvsem s tujimi kupci. Morda pa je usoda hotela, da moja dela danes visijo na stenah po vsem svetu, našli jih boste v Avstraliji, Ameriki in v več evropskih državah. Mislim, da več kot v Sloveniji,« trenutni položaj komentira umetnik. A nato vse prej kot resignirano doda: »Sem se pa odločil nedolgo nazaj, da bom v kratkem svoja dela aktivneje predstavil tudi zainteresiranim slovenskim ljubiteljem slikarstva.«

Vzponi in padci galerijskega poslovanja

O poslovnem vidiku umetniškega udejstvovanja ne govori pretirano rad. Ne zato, ker v tem pogledu ne bi bil uspešen, pač pa zato, ker meni, da je skozi številke težko dobiti uvid v proces umetniškega razvoja neke osebe. Na galerijo, tako kot na svoje slikanje, gleda kot na neločljivi in enakovredni komponenti svojega dela. Galerija mu služi kot intimni razstavni prostor, kjer lahko vzpostavi neposredni dialog z obiskovalci. Ta dialog pri njem marsikdaj sproži navdih. Zato je galerija zanj nepogrešljiva in veliko pomembnejša od zgolj komercialnih vidikov. »Verjetno je tako tudi v drugih panogah … tudi pri prodaji avtorskih izdelkov so vzponi in padci. Doslej sva z ženo v komercialnem smislu izkusila dve težavnejši obdobji, prvo po nastopu finančne krize v letu 2008, drugo pa v letih pandemije koronavirusa. Na srečo je bil najemodajalec, torej lastnik prostora, v katerem je galerija, zelo razumevajoč. V težjih časih nama je zaračunaval le simbolično najemnino.«

Od kubizma do perfekcionizma

Javeršek se stilsko ne želi opredeljevati, a vendarle oriše vpliv kubizma na svoje slikanje: »Podobnosti med mojimi zaključenimi deli in med bolj znanimi deli kubističnih slikarjev bolj kot jaz sicer prepoznajo drugi ljudje. Sam temeljno povezavo vidim na drugi strani, na samem začetku ustvarjalnega procesa. Figuro v prostor namreč sprva postavim povsem realistično, a s takšnim videnjem nikoli nisem zadovoljen in likovno ploskev vedno začnem razbijati na fragmente. Bistvo mojega ustvarjanja je nato v iskanju prave harmonije, komunikacije med temi fragmenti, kar pa spominja na kubizem. Tako kot pri drugih kubističnih delih tudi pri mojih slikah ne gre za pogled na neki motiv skozi namišljeno okno, pač pa za dialog med gledalcem in delom ter med posameznimi fragmenti dela samega.«

Med njegovimi motivi prevladuje istrska krajina, predstavljena z izrazito ekspresivnim koloritom – žareča rdeča barva delom pridoda temelje istrske barve zemlje, ki jo gladi bogatejša in mirnejša modra kot odraz morja, omehča pa nežna bela barva, ki ponazarja kamen. Najraje slika, kar vidi ali kar je videl nekoč; s svetlobo neskončno toplo prepojeno lokalno okolje mu nudi nešteto idej, čeprav včasih mine precej časa, preden jih nato prelije na platno.

Pri svojem delu je sicer perfekcionist, kolikor je to sploh mogoče. Zaveda se namreč, da je likovni napredek pri slikarju, ki s takim navdihom odkriva tako svoje notranje vzgibe, kot tudi raziskuje kvalitetna dela številnih drugih slikarjev, stalnica. Zato se nemalokrat zgodi, da katero od svojih starejših del sname s stene: »Včasih občutim, da me slika ne uspe pravilno nagovoriti in si niti ne zasluži, da bi bila razstavljena. Takrat jo brez milosti snamem. Morda jo popravim, kot čutim, da je prav, ali pa prek nje naslikam novo. Naj vas to ne preseneti, saj je bil tak način (pre)slikanja v svetu slikarstva vedno splošno razširjen. Bi celo dejal, da so nekatera moja najboljša dela nastala na ta način. Je pa pomembna razlika med menoj in drugimi slikarji ta, da jaz nikoli nisem slikal prek slik drugih slikarjev.«

»Saj imam še čas, saj ne štejem še niti sedemdeset let«

Z zanosom, ki odraža njegovo strast do slikanja, Javeršek s presežki opiše svoj odnos z nedavno umrlim uveljavljenim slikarjem Emerikom Bernardom: »Spoznala sva se praktično takoj po mojem prihodu v Istro in sva si nato bila blizu vse do njegove smrti. Težko ubesedim, kako sem ponosen, da je Emerik, čigar opus sam zelo cenim, prepoznal mojo likovno rast od skromnih začetkov do mojih zrelejših let. Kot neakademski slikar sem namreč začel povsem amatersko.«

Da je Emerik prepoznal kvaliteto v njegovih delih, Javeršek poleg lastnega duševnega miru in zadovoljstva vidi kot enega izmed svojih največjih dosežkov: »Po drugi strani pa me, priznam, tudi opominja, da sem na samopromociji doslej naredil premalo. A saj imam še čas, saj ne štejem še niti sedemdeset let. Poleg tega mi je pa tudi Emerik rad prerokoval, da se bo brez dvoma že zgodilo, ko bo trenutek pravi. Morda je pa dodaten znanilec tega tudi to, da ste me sedaj odkrili še v vaši reviji. Zelo verjetno me namreč niste prek vez in poznanstev – teh imam premalo.«

5 vprašanj za Silvestra Javerška

1. Nasvet, ki bi ga dal nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … za uspeh je treba verjeti vase in v svoje delo. Uspeh pride, če ne delaš s figo v žepu.
2. Neuspeh, za katerega sem hvaležna, da se mi je zgodil … prav vsak neuspeh mi je predstavljal izziv, ki me je izgradil in ojačil.
3. Želim si, da bi bilo v Sloveniji več … ljudi, ki bi pogosteje občutili srečo v delu, ki jih veseli. Torej več ljudi, ki lahko v polni meri uresničijo sami sebe.
4. Knjiga, ki bi jo priporočil vsem … je Becoming Supernatural: How Common People Are Doing the Uncommon. Avtor je Joe Dispenza.
5. Film, ki bi ga priporočil vsem … rad gledam komedije. Ne gledam filmov, kjer ljudje drug drugemu počnejo slabe stvari.

Piše: Matija Žepič

Foto: Silvester Javeršek