Razlogi, zaradi katerih se večina od nas začne učiti jezika, so preprosti: da bi razumeli druge in da bi ti razumeli nas.  To je temeljni cilj. Je pa tudi razlog, zakaj se jezika na določeni ravni mnogi prenehajo učiti. Večina namreč na začetku svoje učne poti izpoveduje željo po »tekočem znanju«, kar pa je, če vprašate jezikoslovce, premakljiv cilj. Večina nas ne obvlada vseh vidikov svojega maternega jezika. Moj mož, matematik, razume celo vrsto področij angleškega jezika, ki jih jaz ne. Kljub temu pa obstaja tako imenovano »praktično znanje«, ki ga je mogoče doseči v razmeroma kratkem času. Do konca stopnje B1 – srednje stopnje – se lahko večina ljudi dobro znajde, vodi osnovne pogovore in posluša radio ter se ob tem spotoma nauči še novih besed. Vse, kar presega omenjeno obvladovanje jezika, so odtenki, ki se jih je najtežje naučiti. Ko so me včasih spraševali, zakaj se učim slovenščino, sem odgovarjala kakor vsi: da so v Sloveniji ljudje, ki jih imam rada in s katerimi se želim smiselno pogovarjati. To je pogosto krinka za to, da se nočem počutiti kot tujka. Zlasti ne kot Američanka iz ZDA, ki so kulturno najslabša vrsta priseljencev, saj vse slabo, kar se zgodi Sloveniji, prihaja iz Amerike, pa naj gre za neumno pop glasbo, razgradnjo zdravstvenega sistema ali slabe turistične knjige. Učenje jezikov je včasih dejanje ljubezni, drugič pa dejanje pokore. Toda ljubezen in sramota sta na koncu precej slabi vodili za učenje jezika. Zadrega postopoma zbledi, ko vse pogosteje naročiš »kava z mlekom«. Ljubezen je nestalna in ljudje, ki nas imajo radi, so nas vzljubili v svojem drugem jeziku, ki ga govorijo že leta. Vsakdo, ki se uči tako zapletenega jezika, kot je slovenščina, bi potreboval strašno veliko časa, da bi dosegel raven praktičnega znanja. Vse skupaj je zelo nestimulativno, zlasti če je angleščina na dosegu roke in se je vaš slovenski prijatelj (ali ljubimec), ki že desetletja govori angleško, ni naučil iz predanosti do vas. To nekoliko izniči ljubezensko pripoved, jo spremeni v enostransko, kot da bi za nekoga plezal na visoko goro, on pa bi te le žalostno opazoval z vrha.

Pogosto mora biti poleg medosebnega interesa še kaj, da bi trpeli dvojino in šest primerov s sklanjatvami v četrtem sklonu. Za večino priseljencev je ta motiv delo. Tako je tudi meni učne ure slovenščine prineslo delo v profesionalnem kolesarstvu. Z znanjem maternega jezika slovenskih kolesarjev sem lahko do zanimivih in- formacij preko intervjujev prišla pred angleško govorečim tiskom. Literarno udejstvovanje sem razvila kasneje, z branjem Srečka Kosovela in Otona Župančiča; dosegljivi cilji, ki so me držali na pravi poti, ko me ljubezen in sram nista mogla. Toda če bi k učenju slovenščine želela privabiti nekoga, ki s Slovenijo tako ali drugače ni povezan, bi bilo to težko izvedljivo. Ne le da je jezik težak, na svojo težavnost, otožnost in neznanost je skorajda ponosen. Je vaš prijatelj, ki odkrije vso dobro glasbo in umetnost, še preden pride v mainstream, in jo deli z vami. Zato se, ko odmislim svojo jokavost in poklicne obveznosti, pod njo skriva mazohistični užitek v učenju jezika zaradi učenja, ravno zato, ker je težak. Pri učenju jezikov se veliko govori o praktičnem prevajanju, ki je lahko bolj podobno vstavljanju številk v enačbo kot nečemu smiselnemu. Manj poudarka je na tem, česar ni mogoče prevesti, na stvareh, ki jih je en jezik sposoben povedati in jih drugi ne morejo izraziti. Te neprevedljive vsebine so glavni razlog, zakaj se še naprej učim slovensko onkraj funkcionalne ravni.

Običajno se neprevedljive prvine jezika pokažejo šele zelo pozno v procesu učenja. Vzemimo na primer nemščino, ki je znana po svojih dolgih, hiperspecifičnih besedah s točno določenim pomenom in dolgim ter okornim prevodom. Nekatere besede, kot je schadenfreude (uživanje v trpljenju nekoga, ki ga ne maramo), so se v angleški besednjak uvrstile zelo neselektivno. Angleščina je v tem pač najboljša. Strukturno je kot jezik skorajda neumno preprosta. Zato krade. Je prilagodljiva, nenehno spreminjajoča, plastična in izmuzljiva. Prav zato je jezik interneta in kulture memov. Slovenščina, ki jo govorijo mladi, je še en dokaz, kako preprosta in prilagodljiva je lahko angleščina. Vendar ima to svojo ceno. Angleščina je globoko nespecifična. Govorjenje angleščine bi lahko primerjala s kroženjem orla v zraku nad tem, kar želimo povedati. Pomenu se približamo le od daleč, da ga zares dosežemo, pa uporabimo množico drobnih pojasnjevalnih besed. V tem pogledu je slovenščina včasih dejansko preprostejša. Očiten primer je pogojnik: »Dang, I wish I could have a coffe,« postane »Oj, rada bi kavo.« To je polovica besed. Velika napaka, ki jo angleški govorci delajo pri učenju slovenščine, je, da po vzoru angleščine poskušajo v stavek vnesti več besed, kot bi jih bilo treba. V angleščini namreč potrebujemo veliko besed, da bi povedali preproste stvari. Ne gre le za ekonomičnost govora, ki je v slovenščini izjemna, neizrekljivi elementi jezika, omenjeni neprevedljivi trenutki, se pokažejo zelo, zelo zgodaj, njihovo poglobljeno poznavanje pa ne uide niti povprečnemu učencu.

Slovenščina ima pravzaprav veliko srečo, da ima dvojino, kljub temu da se učenci in rojeni govorci pogosto pritožujejo nad njo. In ja, priznam, da je nadležna, ko recimo govorimo o dveh jabolkih. Vendar je dvojina popolnoma edinstvena, ne le kot slovnična struktura, ampak tudi po svoji konceptualni osnovi v dvojini kot posebnem stanju bivanja, ki sploh zahteva lastno slovnico. Prav ta dvojina, njeno prodiranje skozi strukturo stavka, je neprevedljiva. Za primer vzemimo dva kratka stavka. Ponoči, hodila sva ob reki. Bila sva skupaj, sama. Tipičen angleški prevod bi se glasil: »At night, the two of us walked along the river. We were alone together.« Vendar to ni ravno dober prevod, saj z drugim stavkom, ki se bere kot protisloven – bila sva sama, skupaj –, izgubimo specifičnost dvojine. Dvojina v resnici ni podobna »the two of us«, nama dvema, ampak je bolj podobna »we-two«, midva-dva – besedi, ki ne obstaja. Dvojina je v drugem stavku zakodirana z odnosom sam – sam, kot sama, sva-dva sama. Seveda je za funkcionalne namene izvirni prevod v redu. To je najboljše, kar zmoremo, saj angleščina ne verjame v dvojino kot izključno stanje obstoja, temveč kot odprt in zamenljiv »mi«, odvisno od predhodnega konteksta »the two of us«. Slovenščina ne potrebuje takšnega pojasnjevalnega ogrodja. Drug preprost primer neprevedljivega, ki sem se ga zgodaj naučila, je fraza I love you, rad(a) te imam. Ta se v dobesednem angleškem prevodu glasi »I have love for you«, kar v angleščini izpade kot ovinkarjenje, zato nanj preslikamo svoj »I love you«. Ko mi je prijatelj prvič to rekel, pravzaprav nisem vedela, kakšen je odgovor na omenjeni stavek. Zato sem ga dobesedno prevedla iz angleščine: Tudi ti (»you too«), čemur se je moj prijatelj smejal. Dejanski odgovor je izmuzljiva, vzajemna besedna zveza, ki pogovorno pomeni »enako«, natančneje pa v tem kontekstu »Tudi jaz, enako«. Reči ljubim te v angleščini je kot stati pred ogledalom: »Tudi jaz te ljubim.« Ljubim te, z modifikatorjem tudi. Reči to v slovenščini je bolj dvoumno, kot objem. To so preprosti in namerno sentimentalni primeri.

Navsezadnje se torej učim slovenščine zato, da se vse, kar že znam, ponovno naučim na načine zunaj svojih trenutnih okvirov razumevanja. Da povem stvari, ki jih drugače ne bi mogla povedati, ali da jih povem drugače, na globlji in pomembnejši način. Učenje jezika je dejanje ponovne izgradnje sveta od temeljev navzgor in ne enakovredna izmenjava že obstoječega. Gradnja pa je dolgotrajen proces brez bližnjic. Je vredno, čeprav mučno in počasno prizadevanje.