Od začetka marca je v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani na ogled razstava Zmaga Jeraja, enega najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov druge polovice dvajsetega stoletja. Razstava v gradu Tivoli je predstavljena na sodoben način, kjer se meje med umetniškimi deli in razstavnim prostorom stapljajo v celostno prostorsko doživetje.

Kot pove kustos razstave, Gregor Dražil, gre za poskus uprostorjenja Jerajevih prostorov. Pri tem poudari še, da izbrani način postavitve za današnje načine predstaljanja umetnosti morda ni izrazito eksperimentalen. Ker pa so izbrana Jerajeva dela večinoma nastala v šestdesetih letih, postavitev vselej sledi umetnikovi želji po odklonu od ustaljenih načinov razstavljanja likovnih del. Občutek gledališkosti je podkrepljen s prostorskimi intervencijami, naj bo to izbira pohištva, barva stene ali igra luči, ki jo ustvarjajo v prostor umeščeni projektorji.

Obiskovalec se ob vstopu v razstavne prostore znajde v skorajšnji temi, dela tako postopno odkriva z raziskovanjem temnih, nekonvencionalno osvetljenih prostorov. Razstavne sobe se nizajo kot domače dnevne sobe spreminjajočih se barv. Poleg modre, rdeče ali zeleno obarvane stene prostore naseljujejo vsakdanji predmeti, običajno prisotni v skupnih bivalnih prostorih – televizor, fotelji, preproge in svetilke. Motivi zamejitev, pregrad in ograd, prekinjeni s prehodi in odprtinami, ki odpirajo vprašanje Kaj je zunaj in kaj znotraj oz. kje sploh je meja?, se v prostoru manifestirajo skozi efekte, ki v gledalcu vzbujajo občutek varnega zavetja doma, v katerega preko svetlobnih efektov vdira zunanji svet. Motivu ograd, zamejitev in prehajanj se v nizu sob pridružujejo še postapokaliptični prizori: propad sveta, za katerega je kriv človek sam, obiskovalec tako opazuje kar iz dnevne sobe. Dvom med zunaj in znotraj v razstavi dopolnjujejo dela, ki pred gledalca postavljajo dilemo odseva – kaj je bolj resnično, figura ali njen odsev, original ali kopija? Naboru slik in grafik se pridružuje tudi izbor fotografij. Že navedena izhodišča se tokrat pojavijo tudi v drugačnem mediju; avtor preko različnih svetlobnih kombinacij, kontrastov in motivov zunanjosti ter notranjosti v obiskovalcu sproža razmisleke o prehajanju.

Na iskanje in prečkanje mej med zunaj in znotraj namiguje že naslov razstave, delček besedila iz Julijske noči Bruna Schulza, poljskega pisatelja in likovnika judovskih korenin, ki ga je Jeraj naključno odkril leta 1973, njegovo delo pa je slovenskega umetnika navdihovalo še dolgo po tem. Jerajeva dela tako pod Schulzevimi besedami v ospredje postavljajo nenehno beganje med svetom znotraj in svetom zunaj, med strmenjem vase, v lastno sobo, v prostranstva (razdejanega) sveta in temne človeške notranjosti.

Razstava bo v gradu Tivoli na ogled do 16. 6. 2024.